»Smrt je, poleg ljubezni, rdeča nit evropske poezije, največkrat se pojavlja prav v dvojici Eros-Tanatos, a nemalokrat razumljena zgolj v zunanji, estetski dimenziji, kot nekaj, kar s pesnikom ni povezano na najgloblji in najbolj skrivnosten način.«
»Smisel literature mora biti skrit v preseganju omejitev, ki jih je postavila vsakokratna družbena konstelacija, njen smisel bi moral biti izrečen kot ekstatično izrekanje metafizične dimenzije Tanatosa, v iskanju absolutnega in transcendentnega razmerja, ki besede vodi proti smrti, kakor je vpisana v našo skupno zavest, a obenem tudi v zavest slehernega posameznika.«
»To klasično logiko, znanost in z njo analitičen odnos do poezije je kritično ovrednotil in pretresel tudi Brane Senegačnik ter se obregnil ob velike, poučene bralce in govori predvsem z vidika pesnika, in ne toliko znanstvenika.«
»Nadvse analitičen in jasen pristop dokazuje tudi Neža Zajc, ki v članku Pojmovanje lirike, smrti in pesniškega življenja v poetikah F. Prešerna in A. S. Puškina predstavlja celosten pregled njunih del in tudi življenja.«
